Pameti in modrosti si z zlatom ne kupiš.
Pripoveduje: Pavle Ravnohrib.
Uzbekistanska ljudska.
Posneto v studiih Radia Slovenija 1989.
Dober večer, otroci.
Pameti in modrosti si zlatom ne kupiš, trdi ljudski pravljičar, ki si je davno tega izmislil tole pravljico.
Bi jo poslušali tudi vi? No, prav samo še to.
Pravljica je doma iz daljega Uzbekistana.
V staroslavni Buhariji je živel nekoč zelo reven človek.
Hodil je po ulicah in prodajal vodo.
Ljudje so ga klicali maškop, kar pomeni vodar.
Nekega dne je šel maškop, kot ponavadi spet po ozki prašni ulici in kričal: "Prodaj vodo, hladno vodo, kdo bi rad hladne vode?"
Naproti mu je prišel tujec.
Obleku mu je pokrivala plast prahu.
"Tu imaš vodo.
Kupi vodo, odžejaj se," je zaklical maškop.
"Koliko sveta sem prepotoval! Vse moje življenje samo potikanje.
Žejen sem.
Rad bi pil, pa nimam groša, da bi ti plačal vodo.
Maškovu se je starec zasmilil, dal mu je piti in ga povabil celo k sebi prenočit.
Dober človek si, je rekel starec maškovu.
Dobroto si mi izkazal.
V zahvalo ti razkrijem skrivnost, kako se varijo čudodelna zdravila.
Naj zboli človek za kakršnokoli boleznijo.
Ta zdravila ga koj pozdravijo.
Tole knjigo receptov ti dam.
Samo to si zapomni.
Nikoli ne vzemi nobene nagrade od ljudi, ki so tako revni, kot si zdaj ti.
Maškob je vzel knjigo, se priklonil starcu in vprašal: "Povej, kako se pišeš?" "Pišem se Abu Ali ibn Sina." Maškob se je hotel starcu zahvaliti, ampak že ga ni bilo več.
Samo vrata z dvorišča na ulico so še tlesknila in potem je bilo vse tiho.
Maškob se je natančno držal navodil v knjigi in začel zdraviti.
Ljudstvo se je kar zgrinjalo k njemu.
Od revežev ni tirjal nobene nagrade.
Plačilo je sprejemal samo od bogatih in vplivnih ljudi.
Kot je napovedal tujec Abu Ali ibn Sina, sreča ni prišla samo v Maškovo hišo, marveč v domove mnogih drugih prebivalcev staroslavne Buhare.
Ljudstvo je maškoba slavilo.
Naš modri zdravnik so govorili o njem.
Maškob je začel živeti v blagostanju.
Postavil si je dom, si ustanovil družino in vsak dan jedel plov s prepelicami.
Vse bi bilo prav, samo če se ne bi naselil v maško bobovo dušo črn pohlep.
Takole je jel premišljevati.
Zakaj zdravim nekatere ljudi brezplačno? Kaj mi mar, ali je kdo bogat ali reven? Zdavnaj bi že lahko živel razkošnje kot vsi buharski bogataši in velikaši.
Maškob je pozabil na svarilo Abu Ali ibn Sina in prav tistega dne je prišel k njemu z bolnim otrokom prav tak maškob, kakršni je bil nekoč on sam.
Plačaj.
Ne groša nimam, je zastokal maškob.
Poberi se, je zakričal zdravnik maškop.
In tisti hip je pozabil, kako se izdeluje zdravilo.
Iskal je knjigo.
Knjige nikjer.
Mozgal je po spominu, da bi se spomnil, iz česa je treba zvariti zdravilo.
Vse za manj.
Kmalu, prav kmalu je zapravil vse pridobljeno bogastvo, dom in premoženje.
Spet je hodil po prašnih mestnih ulicah in klical: "Prodaj vodo, hladno vodo, kdo bi rad hladne vode?"
Vsekdar pa, kadar je nalival vodo v kozarec, je vzklikal: "p****** najna ji bo Abu Ali ibn Sin Od jeze je maškob shujšal in shiral.
Podoben je bil črni vrani, ki kraka kadar jo zebe in je lačna.
Ko je nekoč spet takole blodil po prašnih ulicah in ponujal vode, je srečal človeka, ki je jahal velbloda.
"Hej, maškob!" je zaklical človek na velblodu.
"Popotnik sem in nikogar ne poznam.
Sprejmi me pod streho čez noč." Maškobu ni bilo po duši, da bi sprejel pod streho tujega človeka.
Ampak zakona gostoljubnosti ni hotel prelomiti.
"Naj ti bo," je nerad privalil in odpeljal tujca na svoj dom.
"Dober človek si," je rekel drugo jutro tujec.
"Za svojo gostoljubnost si zaslužiš nagrado.
Vedi, da sem velik kemik.
Iz hvaležnosti ti bom povedal, kako se pridobiva zlato." Pomni pa, ne skrivaj tega pred ljudstvom.
Zakaj? Ko bodo vsi ljudje vedeli, iz česa se lahko izdeluje zlat? To takrat na svetu ne bo več prepir, nevošljivost bo izginila.
Vse domove se bosta naselila mir in sreče.
Zlato bo ob vso moč, ko bo ljudstvo njegov gospodar.
Naj zlato ne vlada človeku.
Da pa ne boš pozabil, kako se izdeluje zlato, ti pustim svojo knjigo o skrivnostih kemije.
Maškob in tujec sta še isti dan zvarila zlato.
V čudenje se maškob ni mogel niti premakniti.
Ga se je poslovil in maškob ga še pospremiti ni mogel.
"Če ljudje zvedo za moje zlato, mi ga ukradejo," je pomislil maškop in skoraj ponorel od pohlepa.
"Obogatel bom.
Vsi se mi bodo priklanjali.
Nikomur ne povem, kako se izdeluje zlato." Spet si je kupil hišo, pogrnil tla s preprogami, stene okrasil z dragocenostmi, pa zaživel v njej v razkošju in blagostanju.
Nikoli se ni spomnil tujčevih besed.
Naj zlato ne vlada človeku.
Čez kako leto dni ni bilo več niti zrnca zlata od tistega, ki ga je bil zvaril s tujcem in šel je iskat knjigo skrivnosti.
Pogleda, knjiga se je spremenila v kamne.
Gorjemi, uničen sem, uničen je zaječal maškop.
Spet je začel hoditi po prašnih ozkih ulicah in prodajati vodo.
Nekoč je spet srečal tujca.
Zdaj je Ta tujec jahal konja.
Ej, maškob je zaklical tujec.
Mar me ne poznaš več? Dvakrat sva se že srečala.
Abu ali ibn sina sem.
Naučil sem te, kako se varijo zdravila.
Tebe pa je premagal pohlep in začel si prodajati zdravila tudi revežem.
Storil sem, da si pozabil recept.
Potem sem si mislil, da si se poboljšal in povedal sem ti, kako se izdeluje zlato.
Niti tokrat me nisi ubogal.
Spet si po hlepu popustil vajati in spet sem te kaznoval.
33 let sem pisal knjigo, a pisal sem jo za ljudstvo.
Ti pa si hotel obdržati skrivnost samo zase.
Zato se je knjiga spremenila v kamen.
Kamen lahko zmehča spet v knjigo samo človek, ki je voljan dati življenje za ljudstvo.
Le ta bo iz knjige zajel vso modrost.
Zlatom je ne kupiš.
Ko je maškop v tujcu prepoznal modreca Abu Ibn Sina je z bolečino vzkliknil: "O veliki, slep sem bil, odpusti mi." Abu Ali ibn Sina pa je samo odmajal z glavo, še enkrat ponovil: "Naj zlato ne vlada človeku in oddirjal.
เฮ Zodilo